September 2012 – prostovoljke Ženske svetovalnice smo že nekaj časa nazaj slišale za program Mladi v akciji, ki spodbuja mlade, da so aktivni v spreminjanju družbe. Tako smo na enem od sestankov dobile idejo in spodbudo inštruktorice, da bi letos tudi me prijavile projekt ter se na ta način angažirale in osveščale javnost o motnjah hranjenja. Da pa ne bi bile vezane samo na Ljubljano, smo navdušile tudi bivšo sodelavko Ženske svetovalnice v Kočevju ter kontaktno osebo iz Maribora s katero je v preteklosti Ženska svetovalnica že sodelovala. Rok za oddajo razpisa je bil 1.10. tako, da smo v preostalih 14 dneh aktivno razmišljale o razpisu in pisale prijavo. Pri tem nam je bila v oporo inštruktorica. Naloge smo si razdelile, vsaka je svoj del napisala doma do dogovorjenega roka, nato pa smo se zbrale nekajkrat na večurnem sestanku, kjer smo spreminjale, popravljale ter razpisu dajale končno obliko . Bolj kot se je bližal rok oddaje bolj napeto je postajalo ozračje – od nervoze, živčnosti in hkrati pričakovanja. Ko smo oddale, smo si oddahnili in hkrati razveselile, da je za nami prvi korak proti našemu cilju . Kljub intenzivnim sestankom in povsem novim izkušnjam (nobena od nas še nikoli ni sodelovala pri pisanju razpisa), smo se imele luštno in nam je bilo zabavno skupaj se družiti in ustvarjati .

Oktober 2012 – po oddaji razpisa smo si vzele malo premora, da si odpočijemo, hkrati pa se je ponovno začelo novo študijsko leto ter usklajevanje urnikov in terminov. Oktober je minil brez večjih dogodkov v zvezi s projektom.

November 2012 – nadaljevale smo z našimi rednimi sestanki, kljub temu da rezultatov razpisa še ni bilo. Držale smo pesti in upale, da jim bo naša ideja všeč. Vmesni čas smo izkoristile, da smo na sestankih že iskale ideje o tem, kako bi izvedle našo akcijo – z letaki in promocijskim gradivom ter sočasno zbirale in preverjale informacije za brošuro Kam po (po)moč pri motnjah hranjenja (podatki za vso Slovenijo) . Ker smo same punce z bujno domišljijo, je bilo ogromno domislic in idej. Ob marsikateri smo se nasmejale do solz .

December 2012 – juuuuuuupiiiiii   v začetku decembra kmalu po Miklavžu nas je čakal razveseljiv mail, da smo bile izbrane. Ko smo se zbrale na sestanku, je bilo veselje nepopisno . Veseli december in razveseljujoča novica sta kar sama po sebi klicala po proslavitvi . Sedaj, ko smo vedele, koliko denarja lahko porabimo za projekt, smo dobile boljšo predstavo o tem, koliko idej lahko uresničimo.

Januar 2013 – cel mesec smo intenzivno delale na letaku in prišle do končne oblike- neverjetno koliko časa, energije in usklajevanja mnenj in živcev  je potrebo, da smo prišle do končnega izdelka. Če ne bi bila del ekipe od začetka do konca ˝ zgodbe letak˝ ne bi verjela. Nadaljevale smo z dvema izmed domislic (sladkorčki in ročno tiskane majice), ki sta nam bili zelo všeč ter začele iskati informacije in preverjati možnosti, če in kako ju lahko uresničimo. Bile smo tudi v navezi s kontaktnima osebama v Mariboru in Kočevju preko mailov in telefonov ter jih obveščale o poteku dogajanja pri nas oz. kako se projekt razvija pri njih.

Februar 2013 – ko so šli letaki v tisk, smo si oddahnile. Posvetile smo se sladkorčkom, kjer je šlo že malo hitreje in je bilo manj komplikacij. Ena izmed punc je poznala osebo, ki se ukvarja s sladkorčki. Pozanimala se je za ceno, čas dobave, izvedbo tiskanja ter dostavo po Ljubljani in Mariboru. O vsem tem smo se nato na sestanku pogovorile. Tekom priprav letaka se je logo projekta že izoblikoval, tako da oblikovalka ni imela dodatnega dela. S koncem februarja smo dobile zeleno luč za izdelavo sladkorčkov. Pomembno pa je bilo tudi, da smo že poslale prošnjo za dostavo stojnic in uporabo Prešernovega trga, kjer imamo željo izpeljati naš projekt. Zaradi službenih in študijskih oz. šolskih obveznosti pa se je naš datum srečanja žal kar nekajkrat prestavil in nismo uspele niti v februarju se odpeljati v Maribor ali Kočevje.

Marec 2013 – glavna dogodka, ki sta zaznamovala marec, sta bila sestanka v Mariboru in Kočevju. Po vseh usklajevanjih med seboj in med ostali sodelujočimi vMariboru in Kočevju smo le upele se dobiti. Priprave v Ljubljani so bile temeljite pa vendar nič posebnega, saj vse kar je bilo za predstavit jim smome spoznale že tekom teh mesecev. Tako ali tako pa je glavno vlogo prevzela inštruktorica in smo me povedale svoje mnenej in izkušnje in delile naše navdušenje med nove ljudi. In uspelo nam je . Tako prostovoljke v Mariboru kot Kočevju so z zanimanjem poslušale in se navduševale nad projektom. Oba sestanka sta potekala v zelo sproščenem in zabavnem vzdušju ter sta hitro minila. Na zasluženi večerji po sestanku pa smo še nadaljevali z naši debatami in osebnim spoznavanjem.

April 2013 – dnevitako itro minevajo, da še malo in imele bomo premiero svojega projekta- Pa kar brez generalke- tako da potrebuje vse biti brez napak. Iz tiskarne smo dobile še zadje tiskovine – koledar Zbij si težo (i)z glave terbrošuro Kam po pomoč pri motjah hranjenja. Oboje je ogromo časa vzelo naši oblikovalki, ki pa je odličo opravila svojo nalogo. Ostale pa smo poskrbele, da so vsi zbrani podatki točni. Največja atrakcija pa je bilo ročno tiskanje majic. Na Naravoslovnotehnisčki fakulteti (NTF) so nam prijazno skočili na pomoč in nas vpeljali v skrivnostni svet tiskanja. Kot smo kmalu spoznale, zadeva sicer izgleda preprosto, vseeno pa zahteva natančnost in potrpežljivost. Izdelki pa so čudoviti. Če se želiš prepričati le pridi 6. maja na Prešernov trg . Bolj kot se je bižal konec meseca, bolj smo bile nervozne. Razdelile smo še sladkorčke po lokalih, naredile pravo akcijo iskanja starih tehtnic, ki smo jih malo polepšale po svoje, pripravile izjave za medije in čakale na maj.

Ampak, tako pač je. Čas, ne moremo zavrteti več nazaj.

Za zdaj, je Gašper (na srečo) še zelo skromen. Kljub temu, zelo pozorno in veliko časa namenjam ravno pogovorom, na to temo. Žal, materialne dobrine niso edine, s katerimi se obmetavajo?! Eden od pomembnejših dejavnikov je zunanji videz. In to ne samo med dekleti, ampak celo pri fantih! Včeraj sem v šali, odklonila povabilo v slaščičarno z razlogom, da je že čas, da izgubim tistih nekaj kilogramov viška, saj je pred vrati koncert v Cankarjevem domu, pa oddaja pri Mariu in podobno. Povsem resno, se je pridružil moji teoriji tudi sam in mi zatrdil, da mora shujšati tudi on. Prosim? Pa, saj je še na pol dojenček, star je sedem let? O čem, pa govori? On, pa mi je mirno še enkrat zatrdil, da res noče biti nikoli debel (čeprav je suh kot preklja), ker se iz debelih otrok vsi norčujejo.

Takoj sem pozabila na koncert, na obleke Alana Hranitelja v katere bom morala zlesti v Cankarjevem domu, Maria, oder, fotografiranja in podobne nečimrnosti in takoj, ampak takoj odpeljala otroka v slaščičarno in obema naročila najini najljubši torti! Nič mu ni bilo jasno, všeč mu je bilo pa vendarle. Rekel je: Mami, a nisi rekla, da moraš shujšati? Jaz, pa sem namesto zgodbe o dieti, začela Gašperju pripovedovati zgodbo, ki me spremlja že vse življenje in mi še vedno leži kot kamen na srcu.

Kot otrok, nisem obiskovala vrtca. Živela sem v majhnem mestu, vse otroke iz mojega dvorišča pa so v glavnem čuvale babice oziroma stare mame, kot smo jih klicali na Štajerskem. To je bilo nekako povsem samoumevno. Ker sem živela v samem centru mesta, sem bila pravi otrok ulice, ki pa takrat še niso bile tako nevarne kot danes. Zjutraj so nas male podivjane kozličke spustili na dvorišče in do večera z nami niso imeli nikakršnih skrbi. Sama ne vem kako, ampak resnično smo se znali igrati. Moje otroštvo je bilo kratko, a zelo pestro in brezskrbno. S prijatelji smo si bili enaki v vsem in tudi delili smo si vse med seboj. Nihče od nas ni vedel za bogastvo in ga tako tudi ni pogrešal. O šoli se sploh nismo pogovarjali, kaj šele, da bi o njej razmišljali. Niti nas nanjo (tako kot to počnemo starši danes) nihče ni prav posebej pripravljal. Bili smo vrženi v vodo, iz katere je bilo pač potrebno splavati. Nekega dne so mi doma enostavno oznanili naj uživam, dokler še lahko, kajti jeseni grem v šolo. Ko pa sem odšla v šolo, se je zame zares prav vse spremenilo. Odnosi z vrstniki so bili drugačni kot sem jih bila vajena na domačem dvorišču. Med drugim, je takrat v šolah vladala še precej huda disciplina. Učiteljic (takrat še tovarišic) smo se bali kot hudič križa. Ena izmed njih, je bila pravi strah in trepet razreda. Za vsako najmanjšo napako me je povlekla za lase, če smo bili nemirni, je z metrom (ki je bil bolj podoben palici kot nečemu, kar služi za učenje) udarila po mizi tako močno, da nas je streslo od strahu. Za kazen, nas je moralno poniževala, s pošiljanjem v kot in še bi lahko naštevala! Otroštvo je v hipu izgubilo sijaj, umetnik v meni pa je kmalu poiskal stik s statusno izločenimi iz družbe. Postali so moji najboljši prijatelji. Malo zaradi uporništva, malo zaradi mirovnika, ki je tlel v meni, malo pa zaradi tega, ker so me od nekdaj zanimali ljudje in nikoli površna in splošna merila o njih.

Moja najboljša prijateljica je bila deklica iz zelo siromašne in mnogoštevilne družine. Borila se je s prekomerno težo in je bila zaradi tega že od prvega dne tarča zasmehovanja. Kadarkoli sem stopila v njihov dom, so jedli žgance. Žgance za zajtrk, žgance za kosilo, žgance za malico in še za večerjo. Na petek in Svetek! Takrat smo si malico v šolo nosili še sami. Nekateri so imeli s seboj jabolko, drugi kakšen kos domačega peciva ali jogurt. Le moja ljuba prijateljica ni imela nikoli ničesar, zato sem svojo malico vedno delila z njo. Nekaj otrok iz bolj pomembnih družin pa je velikokrat malicalo celo sendvič. In to ne običajen, ali doma pripravljen sendvič, temveč poseben sendvič, na katerem je bilo za vzorec francoske solate, nekaj okrasne zelenjave in košček pršuta. Razkošje! Sendvič, kupljen v specializirani delikatesi (takrat edini v mestu), v katero moja prijateljica sploh še nikoli ni vstopila. Bilo pa ji je v največje veselje opazovati njeno izložbo.

Naslednji dan, mi je pripovedovala, kako je sanjala same sendviče okoli sebe. Temu sva se še velikokrat od srca nasmejali. Res sem jo imela rada. Bližale so se še ene od počitnic. V šoli je vladalo neko nepisano pravilo, da se mora učiteljicam na zadnji dan pouka prinesti darilo. In kot po navadi, smo se tudi tokrat, z darili vred zvrstili pred Njo! Najbolj nepriljubljeno med vsemi, veseli, da smo se je rešili za vedno! Darila je odvijala kar pred nami, da se je takoj videlo, kdo od naših staršev ima več pod palcem in kdo se zna najbolje prilizovati. V celem šolskem letu ni bila z nami tako prijazna in nasmejana, kot na ta dan.

Tedaj, pa se je zgodilo nekaj, kar je naredilo konec mojemu brezskrbnemu otroštvu. Ko smo se že vsi zvrstili pred učiteljico, je tiho in nadvse plaho vstala od mize moja prijateljica. Stopila je do učiteljice in ji z nekim svečanim mirom v njej sami, z drhtečimi rokami in sijočimi očmi predala nekaj malega, zavitega v bel papir? V razredu je nastala grobna tišina. Namesto, da bi molčala, je učiteljica ponovno začela gruliti kako res ne bi bilo treba in oh in sploh, ko pa je končno odvila darilo, je v trenutku planila v neustavljiv krohot, takoj za njo pa tudi ves razred. Bil je sendvič. Najbolj imeniten med imenitnimi. Zanjo, najbolj dragoceno darilo tega sveta. Stala je tam … Brez besed, bleda in majhna, ponižana in nerazumljena. Niti jokala ni. Samo strmela je nekam v prazno. Bila je kot angel, ki so mu polomili krila.

Želela sem si, da bi ne bilo res, da bi lahko zavrtela čas nazaj, ko je bila samo še ulica, želela sem si, da me ne bi bilo na svetu. Ko smo se jeseni otroci vrnili v šolo, smo se vsi po vrsti pretvarjali kot, da se pred tem ni nič zgodilo. Družili sva se še naprej. Postala je ena najboljših učenk v razredu. Nihče ji ni bil enak. Učitelji so jo odkrito občudovali. Imela je vse tiste vrline, ki jih ne moreš kupiti z denarjem ali z zunanjim videzom. Vsi so se čudili lahkosti, s katero je premagovala še tako zahtevne ovire. Bila je moj tihi vzor. Čeprav sem vedela, da je v resnici bes ni nikoli več zapustil, mi je njena borba dajala občutek, da je svet premagljiv. Vsi ostali smo se morali še naučiti plavanja med čermi, ona pa je po tej zares gorki izkušnji postala čez noč nezlomljiva. A, samo na videz. Kasneje sta se najini poti razšli in po mnogih letih, me je nekega večera, na cesti v Ljubljani ustavilo dekle, ki ga nisem poznala. Bila je ona. Povsem nerazpoznavna. Lepa, mlada bodoča zdravnica, manekenske postave. Uspelo ji je doseči nemogoče. Izbrala si je študij, o katerem je sanjala in premagala je celo kilograme. Nekaj, kar si je zastavila za končni cilj, je dejala. Pogovarjali sva se dolgo. O vsem mogočem, le tistega dogodka nisva omenili. Angel v njej, je nekako zamrl, bila je siva v obraz, na njej bi prepoznala le njen (od tistega dne dalje) zamaknjen pogled. Mislim, da sta tistega dne v njej zamrla tudi smeh in zanimanje za življenje. Mislim, da se je smrti bala manj, kot življenja samega. Mislim, da od tistega dne dalje ni nikogar več pogledala naravnost v oči. Niti sebe ne, kot se je izkazalo kasneje. Žal usodno. Po več letnem boju z anoreksijo, ji je kmalu po najinem srečanju odpovedalo srce.

Gašperju, seveda nisem povedala konca zgodbe, saj bi ga s tem preveč obremenila. Zgodba se ga je kljub temu zelo dotaknila in dala misliti tudi njemu. O drugačnosti, ki ni sramotna. O tem, da ni pomembno, od kod prihajaš, temveč kam boš prišel. O solzah, ki so nujne in jih moramo izjokati. O željah, o ciljih. O nepomembnem zunanjem videzu. O tem, da smo vsi, prav vsi samo ljudje, ne glede na to kaj imamo oziroma nimamo. In da je človek v nas,
edini pomemben. Vse ostalo sta napuh, nečimrnost in v prazno izgubljen čas, ki se nikoli ne povrne. Moj etno koncert v Cankarjevem domu, z odvečnimi kilogrami vred, šansoni, gledališče, igrače Gašperjevih sošolcev, njihova modna oblačila, zunanji videz, imetje in podobne neumnosti, pa popoln balast!

BODY IMIDŽ

kjer bomo raziskovale in delale vaje na navedene teme:

KAJ VPLIVA NA NAŠ ODNOS DO LASTNEGA TELESA? KAKO SE POČUTIM V LASTNEM TELESU?

KAJ LAHKO NAREDIMO, DA BI SE V SVOJEM TELESU POČUTILE BOLJE?

KAKO SPREJETI LASTNO TELO?

DELAVNICA BO POTEKALA V PROSTORIH ŽENSKE SVETOVALNICE, NA LANGUSOVI 21,

KDAJ: 3 ZAPOREDNE SREDE – od 16.30 – 18h, OD 8. MAJA 2013 DALJE

PRISPEVEK ZA DELAVNICO: 15 eur ZA VSA 3 SREČANJA (OZ. PO DOGOVORU, ČE STE V „FINANČNO NEUGODNI SITUACIJI“)

Za več informacij in prijave pokliči na 01 / 25 11 602 ali piši na: ana@svetovalnica.org

September 2012 – prostovoljke Ženske svetovalnice smo že nekaj časa nazaj slišale za program Mladi v akciji, ki spodbuja mlade, da so aktivni v spreminjanju družbe. Tako smo na enem od sestankov dobile idejo in spodbudo inštruktorice, da bi letos tudi me prijavile projekt ter se na ta način angažirale in osveščale javnost o motnjah hranjenja. Da pa ne bi bile vezane samo na Ljubljano, smo navdušile tudi bivšo sodelavko Ženske svetovalnice v Kočevju ter kontaktno osebo iz Maribora s katero je v preteklosti Ženska svetovalnica že sodelovala. Rok za oddajo razpisa je bil 1.10. tako, da smo v preostalih 14 dneh aktivno razmišljale o razpisu in pisale prijavo. Pri tem nam je bila v oporo inštruktorica. Naloge smo si razdelile, vsaka je svoj del napisala doma do dogovorjenega roka, nato pa smo se zbrale nekajkrat na večurnem sestanku, kjer smo spreminjale, popravljale ter razpisu dajale končno obliko . Bolj kot se je bližal rok oddaje bolj napeto je postajalo ozračje – od nervoze, živčnosti in hkrati pričakovanja. Ko smo oddale, smo si oddahnili in hkrati razveselile, da je za nami prvi korak proti našemu cilju . Kljub intenzivnim sestankom in povsem novim izkušnjam (nobena od nas še nikoli ni sodelovala pri pisanju razpisa), smo se imele luštno in nam je bilo zabavno skupaj se družiti in ustvarjati .

Oktober 2012 – po oddaji razpisa smo si vzele malo premora, da si odpočijemo, hkrati pa se je ponovno začelo novo študijsko leto ter usklajevanje urnikov in terminov. Oktober je minil brez večjih dogodkov v zvezi s projektom.

November 2012 – nadaljevale smo z našimi rednimi sestanki, kljub temu da rezultatov razpisa še ni bilo. Držale smo pesti in upale, da jim bo naša ideja všeč. Vmesni čas smo izkoristile, da smo na sestankih že iskale ideje o tem, kako bi izvedle našo akcijo – z letaki in promocijskim gradivom ter sočasno zbirale in preverjale informacije za brošuro Kam po (po)moč pri motnjah hranjenja (podatki za vso Slovenijo) . Ker smo same punce z bujno domišljijo, je bilo ogromno domislic in idej. Ob marsikateri smo se nasmejale do solz .

December 2012 – juuuuuuupiiiiii   v začetku decembra kmalu po Miklavžu nas je čakal razveseljiv mail, da smo bile izbrane. Ko smo se zbrale na sestanku, je bilo veselje nepopisno . Veseli december in razveseljujoča novica sta kar sama po sebi klicala po proslavitvi . Sedaj, ko smo vedele, koliko denarja lahko porabimo za projekt, smo dobile boljšo predstavo o tem, koliko idej lahko uresničimo.

Januar 2013 – cel mesec smo intenzivno delale na letaku in prišle do končne oblike- neverjetno koliko časa, energije in usklajevanja mnenj in živcev  je potrebo, da smo prišle do končnega izdelka. Če ne bi bila del ekipe od začetka do konca ˝ zgodbe letak˝ ne bi verjela. Nadaljevale smo z dvema izmed domislic (sladkorčki in ročno tiskane majice), ki sta nam bili zelo všeč ter začele iskati informacije in preverjati možnosti, če in kako ju lahko uresničimo. Bile smo tudi v navezi s kontaktnima osebama v Mariboru in Kočevju preko mailov in telefonov ter jih obveščale o poteku dogajanja pri nas oz. kako se projekt razvija pri njih.

Februar 2013 – ko so šli letaki v tisk, smo si oddahnile. Posvetile smo se sladkorčkom, kjer je šlo že malo hitreje in je bilo manj komplikacij. Ena izmed punc je poznala osebo, ki se ukvarja s sladkorčki. Pozanimala se je za ceno, čas dobave, izvedbo tiskanja ter dostavo po Ljubljani in Mariboru. O vsem tem smo se nato na sestanku pogovorile. Tekom priprav letaka se je logo projekta že izoblikoval, tako da oblikovalka ni imela dodatnega dela. S koncem februarja smo dobile zeleno luč za izdelavo sladkorčkov. Pomembno pa je bilo tudi, da smo že poslale prošnjo za dostavo stojnic in uporabo Prešernovega trga, kjer imamo željo izpeljati naš projekt. Zaradi službenih in študijskih oz. šolskih obveznosti pa se je naš datum srečanja žal kar nekajkrat prestavil in nismo uspele niti v februarju se odpeljati v Maribor ali Kočevje.

http://www.youtube.com/watch?v=Ertu9_MhFiM

KDAJ: 10. in 11. april 2013 od 16:00– 19:00h

KJE: V prostorih Društva Ženska svetovalnica, Langusova ul. 21, v Ljubljani

CENA: 10 EVROV

VLJUDNO VABLJENI!

Prosim, da potrdite svojo udeležbo do 8.4.2012 na e-mail: tanja@svetovalnica.org

INDIVIDUALNI TEČAJ PREHRANE

VSEBINA:

 Osnovno znanje o prehrani ter delovanju vašega telesa in metabolizma.
 Razumevanje diet ter zakaj dolgoročno ne učinkujejo/delujejo.
 Strokovno vodstvo pri spreminjanju vaših prehranskih navad.
 Kateri jedilnik je najustreznejši za vas in kako ga vsakodnevno »živeti«?

GLAVNE INFORMACIJE:

 Tečaj obsega 4 srečanja po 1h.
 Poteka v Ljubljani, čas po dogovoru.
 Vodi univ.dipl.inž.živil. teh. – svetovalka za prehrano.
 Namenjeno je posameznikom, ki želite izboljšati razumevanje svojega telesa v povezavi s hrano.
 Cena tečaja je 100€; študentke/i, upokojenke/i in brezposelne osebe imajo 20% popusta.

Hrana je vir energije.
Hrana je užitek.
Hrana je umetnost.
Hrana je zdravilo.

ALI pa izvor dilem in nezadovoljstva.

KONTAKT:

Katja VUČKO, univ.dipl.inž.živil.teh.
040 733 068
katja@svetovalnica.org

OPOZORILO: Pri nas ne dobite diete, temveč znanje.

»V zakonu sem 30 let plačevala položnice, odplačevala kredit za stanovanje, kupovala hrano, skrbela za gospodinjstvo. On pa je svojo plačo vsak mesec porabil izključno za svoje potrebe…«

»Mož je celi družini leta in leta grozil z orožjem; ker je lovec, je imel doma nekaj pušk. Grozno smo se ga vsi bali, nihče mu nikoli ni upal ugovarjati… Ko se je hči odselila in zbrala pogum, da mu je povedala, kako smo se v družini počutili, je vse zanikal…«

»Stara sem 12 let, dobila sem menstruacijo, zato moj oče meni, da sem dovolj stara da postanem žena, mama in da se neham šolati. Išče mi moža, moja cena za katero me bo oče prodal mi ni znana.«

»Posilili so me na zabavi. Bilo jih je več, mislim, da trije. Na začetku sem se upirala. Ko sem videla, da ne zmorem več, sem nehala. Potem sem omedlela in se ne spomnim, kaj se je še dogajalo. Zdaj se bojim hoditi sama po cesti, nenehno se oziram čez ramo, strah me je ljudi, zapiram se vase, dvakrat sem se že poskusila ubiti…«

»Partner nadzira vsak moj korak. Če ne pridem ob dogovorjeni uri domov, me zmerja in kriči name. Otroka sta že povsem prestrašena, govorita po tiho, ko je on doma, hčerka pa še vedno lula v hlače…«

»Skrbim za gospodinjstvo, za otroka, hodim na roditeljske sestanke, v vrtec, skrbim za zdravniške preglede, ju vozim na dodatne dejavnosti, pišem opravičila, sem na bolniški, ko sta bolna… Kuham, perem, pospravljam, delam skupaj z njima domače naloge, se pogovarjam o njunih težavah… Ko pride mož domov, leže na kavč, prebere časopis in čaka na kosilo. Počutim se kot moja mama, čeprav sem si kot petnajstletnica prisegla, da ne bom živela tako, kot je ona.«

»Večkrat na teden si partner »vzame«, kar je njegovo, kot temu reče on. Ni mi do spolnih odnosov. Sem utrujena, potrebujem počitek, lepo besedo, topel objem. Počutim se posiljeno.«

»Gospodarska kriza nas je popolnoma uničila. Oba z možem sva ostala brez službe. Doma so vedno hujše napetosti, saj ni denarja, lačni smo in ne vemo, kaj bo prinesel jutri…«

To so zgodbe žensk, ki jih srečujemo vsak dan na cesti, v trgovini, v službi… Na obrazu ne morete prebrati njihovih zgodb. Skrivajo svojo stisko, saj so ponosne in ne želijo pomilovanja. V naši družbi so še vedno močno zakoreninjene družbeno konstruirane vloge žensk in moških, hierarhija med spoloma je še vedno trdno zasidrana v glavah ljudi. Dokler bo družba podpirala takšno ureditev, bo zgoraj opisanih zgodb še veliko.

Zato vzgajajmo mlade deklice v duhu odločnosti, samozavesti, razvijajmo njihovo pozitivno samopodobo! Dečke in deklice učimo v duhu enakovrednosti obeh spolov, saj bomo le tako sčasoma dosegli spremembe – spremembe v glavah, spremembe za boljšo prihodnost naše družbe.

Društvo SOS telefon za ženske in otroke – žrtve nasilja, Društvo za nenasilno komunikacijo, Društvo Ženska svetovalnica in Ženski lobi Slovenije