Prve skupine za samopomoč v Ženski svetovalnici so se formirale na področjih motenj hranjenja in nasilja nad ženskami, kasneje sta se jim pridružili še skupina za ženske, ki so doživele posilstvo.
Skupine za samopomoč za ženske z motnjami hranjenja.
Skupine za samopomoč za ženske, ki trpijo zaradi motenj hranjenja (anoreksija, bulimija, prekomerno hranjenje itd.) potekajo v Ženski svetovalnici že od leta 1994. Spodbuda in pomoč pri začetnem zagonu za nekatere od številnih novih skupin, ki delujejo danes v različnih nevladnih okvirih, je prišla prav iz Ženske svetovalnice. Naša sodelavka Ana Ziherl je tudi ena od soavtoric brošure »Ko hrana ni več hrana – Predstavitev vizije skupin za samopomoč pri motnjah hranjenja«, ki je izšla 1998 pri ŠOU.
Namen skupin je pomoč ženskam pri reševanju problematičnega odnosa do hrane (bruhanja, stradanja, jemanja odvajal, basanja, večnega hujšanja...), obenem pa gre tudi za iskanje, s čim v njihovem življenju so te težave povezane. Skupina daje spodbudo za učenje izražanja svojih potreb, čustev in dilem. Mnoge v skupini prvič spregovorijo o svojih težavah in se s tem otresejo vsaj dela sramu in gnusa, ki ga nosijo s sabo motnje hranjenja. Dobijo izkušnjo, da niso edine, informacije o možnostih reševanja, literaturo. Imajo možnost, da nudijo oporo drugim (ko začno napredovati pri reševanju svojih težav), kar jim vrača nekaj občutka lastne vrednosti. Zaradi enakopravnosti z drugimi članicami in sodelovanja v skupini začno dobivati tudi občutek nadzora nad življenjem. Za tiste, ki imajo manjše težave s hrano je skupina pomemben dejavnik preventive težjih težav.
Motnje hranjenja so ponavadi precej »samotna« težava posameznice (prenajedanje, bruhanje ali stradanje se večinoma odvija naskrivaj), zaradi katere se niža njeno samospoštovanje, neredko jih spremlja depresivnost. Prizadete se pogosto zapirajo vase in težave se stopnjujejo. V tej smeri je namen skupine tudi druženje in vzpostavljanje stikov.
Z izrazom motnje hranjenja označujemo odvisnost s hrano, kjer je prizadeta oseba »ujeta v začaran krog« misli in bojev povezanih s hrano.
 
Skupina za bližnje oseb z motnjo hranjenja
Motnje hranjenja ponavadi niso stiska le neposredno za osebo, ki trpi za to motnjo, temveč tudi za bližnje (starše, prijateljice/-e, partnerke/je, lahko tudi sodelavke/ce). Prav ta skupina ljudi se nemalokrat potiho in na samem ukvarja s kupom vprašanj, dvomov, jeze, neizrečenih skrbi in dilem. Dodatna stiska je prav to, da ne želijo tega deliti s svojimi prijatelji, ali pa jih prijatelji ne razumejo prav dobro, velikodušno jim delijo dobronamerne a preveč poenostavljene nasvete, kako na hitro rešiti problem motnje hranjenja. Tako to postaja vse bolj njihovo veliko breme, ki jim krati spanec, jemlje energijo in namesto da bi bili v oporo osebi z MH, nemalokrat po-tihem obupujejo, na glas pa občasno izbruhnejo iz nemoči ali jeze... Prav zaradi navedenega zanje organiziramo redna mesečna srečanja v podporni skupini za bližnje, kjer se lahko srečajo z drugimi, ki jih pestijo podobne stiske, izrazijo svoje dileme, strahove in vprašanja, dobijo podporo in tudi nove ideje kako živeti naprej ob nekom z MH, kako biti v oporo, kako izgleda proces okrevanja, pa tudi kaj sploh so MH,...

Podporna skupina za ženske, ki doživljajo nasilje je začela delovati septembra 1997 in se je izkazala za močan podporen dejavnik pri reševanju življenjskih situacij udeleženk. V skupini se dobivajo ženske, ki so nasilneža že zapustile, vendar se posledic nasilja še niso otresle; ženske, ki še zmeraj živijo v nasilnem odnosu in zbirajo pogum za odhod; ženske, ki so v t.i. vmesnih fazah - še zmeraj so npr. v procesih ločitve, urejanja stvari na sodišču, nasilnež jim grozi itd. Skupina je prostor številnih priložnosti za ženske, ki doživljajo nasilje. Če jih naštejemo nekaj:

• ženske imajo možnost stika z drugimi, ki imajo podobne izkušnje;
• ženske imajo priložnost pogovora v neogrožujočem okolju;
• skupina je tudi prostor iskanja “skritih rezerv” in opogumljanja žensk, da prevzamejo nadzor nad lastnim življenjem:
• članice se lahko pripravijo na stike z različnimi institucijami, ki jih bodo morale obiskati pri reševanju svojih težav;
• dvigovanje samozavesti in pomoč pri prevzemanju skrbi zase;
• reflektiranje načinov, s katerimi ženske kompenzirajo izgube in občutke jeze, ki jih prinaša dolgotrajno nasilje;
• izdelovanje načrta za reševanje situacije po korakih ter podpora pri izvajanju korakov.

Pretepanje, klofute, lasanje, brce, žaljivke,
zmerjanje, molk, izsiljevanje, grožnje,
poniževanje, siljenje k spolnim odnosom…
VSE TO JE NASILJE!