ZVEZA ZA NENASILJE
DRUŠTVO KLJUČ – CENTER ZA BOJ PROTI TRGOVINI Z LJUDMI
DRUŠTVO SOS TELEFON ZA ŽENSKE IN OTROKE – ŽRTVE NASILJA
DRUŠTVO ZA NENASILNO KOMUNIKACIJO
DRUŠTVO ŽENSKA SVETOVALNICA
Že dolgo vemo, da nasilje nad ženskami ni omejeno na neko geografsko območje, narodno ali versko skupino. In tudi za Slovenijo velja, da nasilje nad ženskami ni posebnost nekega kraja ali vasi, ampak je enakomerno porazdeljeno po lokalnih skupnostih po Sloveniji.
To pa ne velja za pomoč ženskam, ki doživljajo nasilje, saj enak dostop do raznolikih oblik pomoči po celotni Sloveniji nikakor ni zagotovljen. Takšna pomoč je zagotovljena v tisti peščici lokalnih skupnosti, ki so si priznale, da obstaja problem nasilja nad ženskami, se zavedajo svoje odgovornosti za njegovo reševanje in pomoč žrtvam. In v tisti peščici lokalnih skupnosti, ki so ustvarile pogoje za razvoj neodvisnih nevladnih organizacij in njihovih programov pomoči.
V dveh desetletjih je bilo na tem področju tudi na državni ravni narejenega veliko. Pa nam vendarle pogosto še vedno zmanjka znanja, veščin in nestereotipnega razumevanja nasilja nad ženskami, da bi lahko zaščitili žrtve nasilja. Tako še vedno izražamo strpnost do nekaterih vrst ali oblik nasilja nad ženskami in deklicami. O čem govorimo?
V zadnjem, zelo kratkem času, smo lahko v javnosti zasledili najmanj tri primere prisilnih porok Romskih deklic v Sloveniji. V zadnjem primeru smo iz poročanja medijev lahko celo razbrali, da predstavnica šole meni, da ni v njeni pristojnosti ukrepati, predstavnik centra za socialno delo meni, da deklica izkazuje zadostno zrelost za poroko z odraslim moškim, oba pa trdita, da moramo upoštevati kulturne posebnosti neke etnične oz. narodne skupnosti.
Naj na tem mestu jasno poudarimo, da so tovrstne trditve v okviru človekovih pravic že dolgo razumljene kot kršenje temeljnih človekovih pravic. In da gre v teh primerih za škodljive in nevarne običaje, ki jih kot družba ne smemo tolerirati.
Nevladne organizacije iz Zveze za nenasilje menimo, da gre za legitimiranje spolne zlorabe otroka, za strpnost do trgovine z otroki oziroma za popolno ignoranco do ene izmed oblik trgovine z ljudmi, to je prisilne poroke. Vsaka dejavnost institucij, ki nima za posledico preprečitve prisilne poroke in zaščite otroka je nezadostna, zahteva resno obravnavo s strani nadzornih institucij in jasno sankcioniranje odgovornih.
Navedeni primeri niso osamljeni, potrebno jih je obravnavati zelo resno, preudarno, z vključitvijo vseh pristojnih državnih služb in pristojnih nevladnih organizacij. Potrebna je ničelna toleranca do tega škodljivega pojava. Tako imenovana tradicionalna romska poroka mladoletnih Romkinj ni samo običaj, pač pa prisilna poroka mladoletne osebe, ki so ji kršene osnovne človekove in otrokove pravice ter temeljne svoboščine. Zveza za nenasilje primere brezkompromisno opredeljuje tudi kot kaznivo dejanje trgovine z ljudmi, saj se prodajajo in kupujejo mlade neveste znotraj RS in se jih prav tako iz RS tudi prodaja v tujino.
Z navedeno situacijo se soočajo generacije mladih deklet, zato problematike ne moremo in ne smemo pripisovati le domeni policije, temveč moramo oblikovati medinstitucionalno usklajen, temeljit, kontinuiran, preventivni pristop tam, kjer ljudje živijo.
Nasilje nad ženskami in deklicami je torej kljub vsem prizadevanjem še vedno nekaj normalnega v našem vsakdanu. In nasilje nad ženskami je eden od vzrokov za diskriminacijo žensk, ki to obenem ohranja. Če torej želimo odpraviti nasilje nad ženskami, moramo odpraviti diskriminacijo žensk. To je po našem videnju temeljna naloga držav in lokalnih skupnosti v sedanjosti in prihodnosti.